ODHAJAM

 

 

V zlati kletki,

res, brezskrbno,

preživljal svojo

sem mladost.

 

Svet izven nje,

se mene ni dotikal,

zato so želje moje

presefle le domači prag.

 

Je življenje teklo

mimo mene, kot potoček,

ki pomladi veselo,

preko dobrave žubori!

 

Kam le hoče se sprašujem?

Odgovori mi glas brbljav:

“v objem reke se mi mudi,

da ne bi sam ostal!”

 

tako, tudi jaz sedaj,

zapuščam svojo kletko zlato,

predajam se v življenja plaz,

ki vse pred sabo lomi.

Zbogom dragi starši,

zapuščam rodno vas,

v neznano se podajam,

je prav, ne vem, a jaz odhajam!