STISKA

 

 

V tihi noči,

sam sedim

v topli sobi.

Vse je mirno!

 

Nikogar  ni,

ki z njim besedo

bi izmenjal,

da težkih misli se znebim.

 

Na nebu daljnem, tam,

luna se prikaže.

Svobodno plava,

prek širin neba.

 

Ne ve za stiske naše,

ki dan za dnem,

vse huje stiskajo obroč,

okoli nas.

 

Vkovani v spone,

ki sami smo  si jih zadali.

V želji, da postorimo vse,

kar možno je storiti!

Storiti, dano nam je res veliko.

A mi želimo še naprej,

naprej, dokler na poti tej,

ne močni in utrujeni, ne obležimo!